Travma, okrevanje in posttravmatska rast: ko bolečina ni konec zgodbe

Travma ni nekaj, kar se dogaja samo “drugim”. Veliko ljudi v življenju doživi dogodek ali obdobje, ki preseže njihove zmožnosti obvladovanja. Lahko gre za nenadno izgubo, nesrečo, nasilje, bolezen ali dolgotrajno čustveno napetost.

Travma ni le dogodek. Je način, kako telo in duševnost reagirata, ko doživimo nekaj, za kar v tistem trenutku ni bilo dovolj varnosti, podpore ali sočutne prisotnosti drugega človeka.

Travma ni le dogodek. Je telesni in duševni odziv na nekaj, kar je bilo preveč, prehitro ali predolgo.

Ko doživimo travmo, se naš notranji alarmni sistem vključi, da bi nas zaščitil. Telo zazna nevarnost, zato pospeši utrip, napne mišice, plitvejše diha – pripravlja se na preživetje. A ko je dogodek mimo, ta sistem včasih ne zazna, da je nevarnost minila. Ostane “vključen” še dolgo zatem. Takrat govorimo o travmatskem odzivu – ko telo in psiha še naprej reagirata, kot da se nevarnost še vedno dogaja.

Travma spreminja naš občutek varnosti

Travma vpliva na občutek varnosti, zaupanje v odnose in pogled nase. Pogosto se kaže tiho – v obliki utrujenosti, razdražljivosti, težav s spanjem ali občutka praznine. Ne gre za šibkost, temveč za odziv telesa, ki se skuša zaščititi.

Pomembno je razumeti: travma ni znak šibkosti, ampak dokaz, da smo ljudje – bitja odnosov, ki za preživetje potrebujemo povezanost in varnost.

Posttravmatska rast – ko se iz bolečine rodi nova moč

Psiholog Richard Tedeschi, ki je raziskoval okrevanje po travmatičnih izkušnjah, pravi:

»Ljudje si ne želijo travme. A ko pride, nekateri odkrijejo moč, za katero niso vedeli, da je v njih.«

To imenujemo posttravmatska rast.

Ne pomeni, da je travma “za nekaj dobra” ali da bolečina izgine. Pomeni, da okrevanje ni le vračanje v staro stanje, ampak lahko prinese novo razumevanje sebe, večjo odpornost, jasnejše meje ali globlje sočutje do drugih.

Mnogi, ki so šli skozi težke izkušnje, povedo:

“Ne bi si želel_a, da se mi to zgodi. A danes živim drugače. Bolj vem, kdo sem. In bolj cenim mir.”

Okrevanje je proces, ne cilj

Okrevati ne pomeni pozabiti, ampak počasi znova zgraditi občutek varnosti – v telesu, odnosih in življenju.

Včasih s pomočjo psihoterapije, včasih ob ljudeh, ki znajo ostati ob nas, ne da bi nas popravljali ali hiteli z nasveti.

Namesto vprašanja “Kaj je narobe s teboj?” se vprašajmo:

“Kaj se ti je zgodilo – in kdo je bil ob tebi?”

Za razmislek:

Kje v svojem življenju si moral_a biti močan_a, ko si potreboval_a nežnost?

Kaj ti danes pomaga, da se počutiš varno?

Kdo je tisti človek, ki zmore ostati ob tebi, ko ti je težko?