Ko prazniki niso nujno veseli: o decembru, pričakovanjih in dovoljenju, da smo, kakršni smo

December je čas lučk, obljub in topline. V zraku je vonj po praznikih, vsepovsod slišimo, da bi morali biti veseli, hvaležni in povezani. A marsikdo ta čas doživlja povsem drugače. Nekateri čutijo osamljenost, utrujenost, pritiske, finančne skrbi ali praznino. In včasih se zdi, da za takšna čustva v decembru ni prostora.

Resnica pa je, da čustva ne poznajo koledarja. Tudi med prazniki imamo pravico čutiti žalost, tesnobo, utrujenost ali potrebo po miru. Naša notranja doživetja niso napaka – so del človeškosti.

Pritisk praznikov, da moramo biti dobro

Družbena pričakovanja, oglasi in praznični rituali nas pogosto silijo v prepričanje, da “moramo” biti dobre volje, družabni in hvaležni. A prisiljena pozitivnost pogosto povzroči nasprotno: občutek krivde, ker se ne počutimo tako, kot “bi morali”.

Pomembno je vedeti: ni treba, da se počutimo dobro, da bi bili v redu. Čustva se ne dajo ukazati – lahko pa jih opazimo, sprejmemo in jim pustimo, da pridejo in gredo v svojem ritmu.

Sprejeti vse dele sebe

Zimski čas nas naravno vabi k upočasnitvi. Narava se umiri, dnevi so krajši, telo in duša kličejo po počitku. A sodobni svet od nas pogosto zahteva nasprotno – da delujemo, ustvarjamo in sijemo.

Toda rast se dogaja tudi v tišini. Včasih največ pomeni, da si dovolimo biti tam, kjer smo. Da ne hitimo proti “boljšemu razpoloženju”, temveč se sprejmemo tudi v negotovosti, žalosti ali mirnem umiku.

»Mir ne pomeni odsotnosti čustev, ampak prostor, kjer jih lahko sprejmemo vse.«

Ko sprejmemo tudi tiste dele sebe, ki bi jih najraje skrili, postanemo bolj celi. In to je morda najlepše darilo, ki si ga lahko podarimo decembra – sočutje do sebe.

Slediti svojemu ritmu

Ne potrebujemo popolnih praznikov, popolne družine ali popolnega razpoloženja. Potrebujemo le iskrenost do sebe in pogum, da sledimo svojemu ritmu – tudi če je ta počasnejši, tišji ali drugačen od pričakovanj okolice.

Morda letos ne bomo na vseh zabavah. Morda bomo praznike preživeli v tišini, na sprehodu ali ob knjigi. To je v redu. Ker december ni tekmovanje v sreči, ampak priložnost, da se ustavimo in prisluhnemo – sebi in tistim, ki jih imamo radi.