Ko smo v megli: O perspektivi in tem, zakaj je včasih ne vidimo

Pred nekaj dnevi sem se ustavila ob razgledu, ki me je spomnil na marsikateri pogovor v terapevtski sobi. Pred menoj se je razprostiralo morje, nato pas goste megle, za njo pa zeleni travniki, kopani v soncu. Stala sem na točki, kjer sem lahko videla vse – tiho širino vode, neprebojno sivino megle in svetlobo, ki je čakala za njo. In pomislila sem: to je prispodoba za človekovo doživljanje stiske.

Ko smo v megli, vidimo le sivino

Ko se znajdemo v osebni stiski, izgubi, tesnobi ali notranjem konfliktu, je to, kot da bi stopili naravnost v meglo. Naenkrat izgubimo širši pogled – ne zremo več nazaj proti preteklim izkušnjam, ki so nas krepile, in tudi ne naprej, proti možnostim, ki so še pred nami.

Vidimo le sivo, zamegljeno, težko. Mnogi klienti mi povedo, da jim je občutek v stiski tak, kot da ni nikoli bilo nič dobrega, in kot da nikoli več ne bo. Občutek brezizhodnosti preplavi misli in telo. Takrat pogosto pozabimo, da smo v preteklosti že šli skozi težke stvari, da smo že premagali ovire, se pobrali, znali poiskati pomoč.

Perspektiva ni razpoloženje – je notranji prostor

Perspektiva ne pomeni, da mislimo pozitivno ali da ignoriramo realnost. Pomeni, da smo sposobni videti več kot le trenutni občutek. Da zmoremo ob trenutni bolečini hkrati prepoznati, da je to stanje prehodno. Da vemo, da obstaja »tam čez meglo« tudi nekaj drugega – nova možnost, okrevanje, stik, svetloba.

Ko smo sredi megle, pogosto potrebujemo drugega človeka, ki nas spomni, da obstaja več. Da pogled ni za vedno zožen. Tukaj ima terapija pomembno vlogo – ne zato, ker bi terapevt_ka imel_a vse odgovore, temveč zato, ker skupaj s klientom_kli stopa po tej poti in pomaga iskati svetlobo na obzorju, tudi ko je sami več ne zmoremo videti.

Terapevtski odnos kot točka razgleda

V terapiji pogosto skupaj prepoznamo mehanizme, ki ohranjajo občutek zamegljenosti – stare miselne vzorce, čustvene reakcije, notranje kritike. Ob tem pa počasi razvijamo tudi zmožnost, da se ustavimo, zadihamo in pogledamo drugače.

Zgodi se, da klient_ka sam_a zase najprej ne more verjeti, da se lahko nekaj spremeni. A sčasoma – z drobnimi vprašanji, z raziskovanjem, s prostorom za čutenje – začne megla redčiti. In včasih pride trenutek, ko prvič po dolgem času zazna nekaj več – občutek povezanosti, miru, smisla.

Ko si v megli, je dovolj, da stopiš korak naprej

Če si zdaj v megli – v obdobju, ko se zdi vse sivo in brez perspektive – vedi, da je to človeško in pogosto. Pomembno je, da veš: megla ne pomeni, da sveta okoli ni. Le trenutno ga ne vidiš. In prav zato je dragoceno, da si ob sebi poiščeš varen prostor, kjer lahko raziskuješ, kaj je tisto, kar ti zakriva pogled – in kaj je tisto, kar lahko ponovno prinese jasnino.

Morda danes še ne vidiš travnika na drugi strani. A korak za korakom se tja lahko pride.