Začetki, ki ne zahtevajo preobrazbe

Začetek leta pogosto spremljajo sporočila o novih priložnostih, ciljih in spremembah. Koledarsko prelomnico razumemo kot simboličen trenutek, ko naj bi pustili staro za seboj in naredili prostor za novo. V javnem prostoru in družbenih omrežjih se pogosto pojavljajo pozivi k postavljanju ciljev, k "novi različici sebe", k aktivnemu načrtovanju prihodnosti.

Takšna sporočila lahko v posamezniku vzbudijo občutek pritiska. Lahko se porodi občutek, da je pričakovano, da se nekaj mora spremeniti. Da bi morali biti bolj odločni, bolj osredotočeni, bolj učinkoviti. Vendar vsi ne vstopamo v novo leto z občutkom jasnosti, zagona ali z željo po načrtih. Pogosto prihajamo v to obdobje z nečim, kar še ni zaključeno – z občutki, ki niso dobili prostora, z odnosi, ki niso jasni, z bremeni, ki so ostala.

Pomembno je, da si priznamo, da novo leto samo po sebi ne prinese popolnega izhodišča. Ni ga treba začeti z idejo, da mora biti vse drugače. Lahko ga začnemo tudi tako, da ohranimo stik s tem, kar je ostalo odprto. S tem, kar nas še vedno zaposluje ali spremlja. Ni potrebe po tem, da takoj sprejmemo odločitve, oblikujemo vizije ali se zavezujemo spremembam.

Včasih novo leto ne potrebuje novega načrta, ampak predvsem dovoljenje, da stvari še trajajo. Da jih še ne razumemo. Da še nimamo moči za premike. In tudi to ima svojo vrednost.

Spremembe, ki izhajajo iz resnične notranje potrebe, ne nastanejo zato, ker bi "morali" nekaj storiti, temveč zato, ker jih začutimo kot potrebne. In to se ne zgodi nujno prvega januarja.

Sprejemanje sebe, tudi takrat, ko ne zmoremo vsega, kar se od nas pričakuje – od zunaj ali od znotraj –, je pogosto temelj za vse tisto, kar se nekoč lahko spremeni. Če si dovolimo ostati v stiku s sabo tudi v nejasnosti, se počasi oblikujejo uvidi, ki vodijo v bolj avtentične korake.

Novo leto je lahko prostor tišine, ne hitenja. Prostor refleksije, ne načrtovanja. In predvsem prostor, kjer je dovoljeno ostati točno tam, kjer smo – brez nuje po takojšnji preobrazbi.